Ali je potrebno pri urejanju pravic delavcev uporabljati kolektivno pogodbo dejavnosti?
V kolikor delodajalca zavezuje kolektivna pogodba dejavnosti, jo je dolžan upoštevati in mora posledično pravice in obveznosti odmerjati ne le na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), temveč tudi na podlagi takšne zavezujoče kolektivne pogodbe dejavnosti.
V primeru, da delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, potem obveznosti po upoštevanju kolektivne pogodbe ni. V takšnem primeru se delodajalec ravna po določilih ZDR-1, pri čemer pa mora paziti pri določenih pravicah, ki jih zakon delavcem priznava, ne ureja pa njihove višine.
ZDR-1 namreč ne ureja višine obveznih zakonskih dodatkov: dodatka za delovno dobo, dodatka za nočno delo, dodatka za nadurno delo, dodatka za delo v nedeljo in dodatka za delo na praznike in dela proste dneve. Zakon v 128. in 129. členu le določa, da delavcem ti dodatki pripadajo, višino pa prepušča ureditvi v kolektivnih pogodbah. Prav tako je problematika višine
pravic prisotna pri povračilih stroškov v zvezi z delom, kjer ZDR-1 v 130. členu določa, da v kolikor višina povračil stroškov ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom. Takšen podzakonski akt pa ni bil sprejet, zato, ob odsotnosti zavezujoče kolektivne pogodbe, ostane odprto tudi vprašanje povrnitve stroškov v zvezi z delom (prehrana,
prevoz na in iz dela, stroškov na službenem potovanju).
Posledično je pri delodajalcih, ki takšne zavezujoče kolektivne pogodbe nimajo, priporočljiv sprejem internega akta, saj bodo višino teh pravic morali nekje urediti.